Žalost. Žalost ob truplu fanta, ki smo ga šli iskat, ki je bil pogrešan, ker se ni vrnil kamor je bilo dogovorjeno. Prekasni smo bili. Smrt je prišla prej. Četudi bi se časovno uskladili, je najbrž ne bi mogli premagati, poškodbe so bile prehude.
Pokrijemo ga, vodja intervencije opravi nekaj telefonskih klicev, čakati moramo. Zdravnika, nato mrliškega oglednika, policijo. Zgoraj grmi, tu in tam pade kakšna kaplja. S stene se krušijo kamenčki, pravijo, da so zgoraj gamsi. Umaknemo se par metrov stran. Na glavi čelade.
Vse je pripravljeno za transport, sidrišče, zavora, nosila in tokrat se, za razliko od mnogih drugih intervencij, ne mudi. Večina moštva se počasi odpravi do cerkvice sv. Nikolaja, nekaj deset metrov stran. Prelep kraj, a za smrt?
Z Martinom ostaneva sama pri fantu. Saj ne veš, kaj ti roji po glavi. Skušaš ostati čim bolj stvaren, ukvarjaš se s tehniko, ki bo potrebna za spust. Razmišljaš, da v tem trenutku ne bi želel videti svojcev nesrečnega plezalca. Za ravnanje s svojci nas niso trenirali, za solze sorodnikov in tolažbo nismo strokovno usposobljeni, a tudi te stvari smo že delali… Enkrat pred leti, ob vznožju Nanosa, ko smo pokojnika prepeljali z njegovega zadnjega hriba, sta tja prišli žena in hčerka. In smo jokali skupaj. Ne vem, če je tako prav, ampak bilo je človeško. Pa enkrat na Slavniku, ko je bila poleg pokojnika žena, otopela, obnemela, sama … »Vse je urejal on, kaj bo sedaj?« je rekla.
Tanka je meja med življenjem in smrtjo.
Pride mrliški oglednik, pride policija, pripravimo vse za transport do cerkvice, kjer pristojne službe opravijo svoje delo. Kolega na truplo pokojnika položi šopek rož.
Točen vzrok nesreče najbrž ne bo nikoli znan. Je bil oprimek, ki se je odkrušil, stop? Je bila spolzka skala? Je to zdaj sploh važno? Fanta ni več in nekatera z njim povezana življenja ne bodo nikoli več ista. Vsak gorski reševalec, gorska reševalka, se je verjetno že srečal s smrtjo na tak, ali drugačen način. In nikoli ni lažje. Vedno je tako prekleto dokončno, to ni računalniška igrica, ni sedem življenj in pet bonusov.
Žalost ostaja. Pri tistih, ki jim je bil blizu, bo ostala za vedno.
Mi bomo poklicani na nove intervencije. Upajmo, da lažje. Da nam bodo ljudje, ki jih bomo prinesli v nosilih v dolino, čez teden dni sporočili: sem že doma iz bolnišnice, gre na bolje. Ali: spet letim s zmajem, padalom.
Ker življenje je potrebno živeti, dokler ga imamo.
(Helena Škrl)
