V soboto, 7. marca zvečer, nam je na telefone priletela informacija o intervenciji: poškodba, kamnolom Bistrica …
Nikoli, niti v sanjah, ne bi pomislili, da je eden od naših. Ampak Mareta, ljubitelja in občudovalca narave, človeka načel, jasnega in trdnega mnenja, njega ni bilo več. Zakaj se je tisti dan, potem, ko je odsmučal s Snežnika, ustavil ob skalah, stopil iz vozila in nato v prazno, ne bomo nikoli vedeli. Upamo, da so bile njegove zadnje misli še vedno tam nekje visoko v belih zavojih Snežniških pobočij, ki jih je imel tako rad.
Bil je proti, da v nedotaknjeno naravo Milanije postavijo vetrno elektrarno. Bil je alpinist in mentor mladim alpinistom, preplezal je mnogo domačih sten in tudi nekatere tam daleč, v Peruju. Spuščal se je v jame, po brzicah rek in jadral po morski gladini. S fotoaparatom je shranil mnogo lepih trenutkov. Kot je sam rad rekel, je ponosno nadaljeval dediščino Bistričana Bogomila Brinška, ki je bil prav tako fotograf, jamar in alpinist. Rad je raziskoval lokalno zgodovino Snežnika in okolice. Vsa svoja znanja in zanimanja je združeval in jih nesebično delil z drugimi ljludmi ter jim pomagal na področjih, ki so mu bila blizu.
Vse kar je bil in za kar se je zavzemal se je povezalo v delovanje gorskega reševalca v Gorski reševalni službi. Bil je eden od nas, en člen v verigi, en delček celote.
Mare, neskončno te bomo pogrešali.
