Zadnji dve desetletji redno sodelujemo s Klubom bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB) Ljubljana. Vsako leto skupaj organiziramo povprečno sedem pohodov na manjše vrhove in zanimive kraje. Pohodi so na željo članov Kluba CVB vedno med tednom dopoldne, sodelujejo pa predvsem reševalci, ki niso zaposleni.
O pohodu, ki je bil dne 21.6.2023, je za Klub CVB Ljubljana nekaj zapisala Lara Slivnik in nam prijazno dovolila, da njen zapis in fotografije objavimo tudi mi.
.
Člani Kluba CVB Ljubljana že več let sodelujemo z GRS – društvom Ljubljana. Večkrat letno gremo na različne pohodniške izlete. Bolniki po prestani možganski kapi včasih potrebujemo pomoč pri hoji, predvsem pa se počutimo veliko bolj varne, če nas po gozdnih poteh spremljajo gorski reševalci. Z Antonom Sazonovim – Tonačem sva se tokrat dogovorila, da prvi poletni dan izkoristimo za hojo na sv. Marjeto nad Gradiškim jezerom.
Bil je napovedan vroč dan, zato se je tokrat zbralo le pet naših članic. Dogovorili smo se ob 8.30 v Fužinah in se z dvema avtomobiloma odpeljali po avtocesti proti Štajerski, na odcepu za Lukovico smo zavili proti Gradiškemu jezeru. Jezero že dobro poznamo, saj smo ga skupaj že obhodili. Tokrat je bil naš cilj cerkev nad vasjo, od koder je lep razgled na jezero in okoliška naselja.
Avtomobila smo pustili na parkirišču ob jezeru in se odpravili proti vasi Gradišče pri Lukovici. Ob poti smo si najprej ogledali razstavo idejnih projektov za mobilne hišice, kot so jih predlagali študenti Fakultete za arhitekturo. Nato smo pot nadaljevali po makadamski poti, ki je kmalu prešla v kolovoz. Ozračje se je hitro segrevalo, zato smo bili zelo veseli sence v gozdu. A s senco je prišel tudi zahtevnejši teren. Gozdna pot je postala strmejša, vodila je po zbiti zemlji in na nekaterih delih je bila dokaj ozka. A vsi smo premagali izziv, nekateri brez in drugi s pomočjo gorskih reševalcev. Vmes smo se večkrat počakali. Pot je minila hitro in kmalu smo bili pri cerkvi sv. Marjete.
Tu smo si v senci odpočili, se odžejali in okrepčali, si ogledali razgled in pokopališče ter se seveda tudi fotografirali, saj brez ohranjanja spominov ne gre. Pot navzdol ni bila tako zahtevna. Šli smo mimo znamenja in mimo spomenika padlim borcem, hodili smo po asfaltni cesti, ki vodi skozi vas. V vasi smo si ogledali kmetijo, na kateri imajo razstavljene stare kmetijske pripomočke, postregli so nam z jabolčnim sokom, kupili smo domače pridelke. Na poti navzdol so nekateri nabrali šentjanževko, drugi pa so pojedli nekaj gozdnih jagod. Za vse pa je pot, vročini navkljub, hitro minila. Že smo bili pri avtomobilih, si zaželeli srečno pot in da bi se čimprej spet srečali.
Veseli smo bili, da smo se družili, se naklepetali in hkrati naredili nekaj za svojo kondicijo. Hoja z GRS – društvom Ljubljana je vedno prijetna. Upam, da gremo v juliju zopet kam. Morda v Iški vintgar ali na Veliko planino ali…
Hvala Juliji, da je z nami delila svoje fotografije.
za Klub CVB Ljubljana
Lara Slivnik
.
