GRS Ljubljana

Font Size

Cpanel

Akcija Nanos, 24.10.2015

Akcija Nanos 24.10.2015_4Oktobrska sobota. Vržem pogled v pečico, kjer je sta piščanec in krompir v zadnji fazi termične obdelave. Še malo, pa se bo mastilo in cedilo, kot se za takšne prilike spodobi. V tistem trenutku se s telefona zasliši signal, ki napoveduje vse kaj drugega, kot mirno sobotno kosilo. Akcija. Pohodnika obšla slabost. Takšno sporočilo napoveduje enega najslabših možnih scenarijev. Nikoli nas ne pokličejo zaradi slabosti, ki bi jo povzročila plesniva klobasa ali mesni doručak s pretečenim rokom. Ko pohodnika obide slabost, je to najpogosteje zaradi težav s srcem. 

A v času, ki ga porabiš za pot do kraja nesreče, se ne sprašuješ, kaj je vzrok. Vsa koncentracija je usmerjena samo v eno. Čim hitreje in kolikor se da varno priti do obolelega. Hitrost in varnost sta v takšnih primerih težko združljivi kategoriji in na poti proti Razdrtem prav zavidam ameriškim gasilcem, ki imajo v svojih osebnih avtomobilih vgrajeno svetlobno in zvočno signalizacijo, ki jim omogoča, da v najkrajšem možnem času pridejo na mesto, kjer jih potrebujejo. Promet je na srečo redek in na zbornem mestu pod Nanosom so že reševalci iz Reševalne skupine Postojna, najbolj pa smo veseli zdravnice. Vse poteka hitro, brez nervoze. Kot bi gledal vsakdanje dogajanje v hitrem posnetku. Službena Dacia se izkaže kot v reklami. Zanesljiv partner gorskih reševalcev. Po traktorskem kolovozu grize v strmino. Prihajajo novi, natančnejši podatki. Obolela pohodnica, srednjih petdesetih let, sum na srčni infarkt. Konec vožnje. Zdravnica odide naprej, reševalci si naložimo opremo in eden za drugim zagrizemo v pobočje Nanosa. Na mesto dogodka pridemo v stilu gorskih tekačev, otovorjenih kot Krpanova kobila. Pohodnico je obšla slabost ravno na območju prvega skalovja, kar nam je otežilo prvo etapo spusta. Bilo nam je jasno, da je vsaka minuta dragocena. Vsak kamen je bil odveč. Na vsaki izboklini smo upočasnili, dvignili nosila, da kolo ne bi povzročilo nepotrebnih tresljajev. Helikopter je že krožil nekje pred nami, načelnik Brane je po postaji spremljal naše približevanje in v zadnjem delu, ko se je gozdna pot omehčala, da ni bilo več skal in jam, smo transport pospešili v hitro hojo in hitra hoja se je spremenila v tek. Zadnjih 300 m je 6 reševalcev ob nosilih dobesedno teklo kot eden. Kasneje smo izvedeli, da so bile odločilne minute. Kot da smo podzavestno vedeli, da se niti sekunda ne sme izgubiti v prazno. Načelnik je koordiniral pristanek helikopterja in vkrcavanje nosil. Ko je helikopterska zverina med grmenjem rotorja in bučanjem vzgonskega vetra zmetala v nas še zadnje veje, listje in zemljo, smo se počasi vrnili v vsakdanjost slehernikov in med nami je kot privid preteklega dogodka še vedno ostajala podoba obolele pohodnice, ki je skupaj s pojemajočim zvokom helikopterja počasi izginjala iz našega vidnega polja. Takrat smo bili zadovoljni, da se je vse dobro izteklo. Še bolj pa bi bili zadovoljni, če bi vedeli, kar smo izvedeli kasneje. Rešili smo še eno življenje.

Dober je občutek, ko se zaveš, da si člen v verigi dogodkov, ki so omogočili, da življenje ni ugasnilo.

Zapisal: Brane Kobal

Fotografije: Marko Jurič

Akcija Nanos 24.10.2015_1   Akcija Nanos 24.10.2015_2   Akcija Nanos 24.10.2015_3

Nahajate se: GRS Ljubljana Novice Reševalne akcije Akcija Nanos, 24.10.2015